SUDAR SA KARAMELOM

Tri četrt ure porabil
da sem ugotovil da je torek
zvečer.
Vino je reklo:
zrak je poln
pij me
izpij podstrešje
z vodo trsk in lesa
zlošči zobe

pin ball po mestu
pil bom zvesto
to noč je zrak moj
sner ko da bi pokal
po kartonasti škatli
se vlači med steklenimi stenami

DEBLO

pa če je žalostno ali pač ni
nekdo, ki ima v polnem praznem
življenju za povedat samo eno zgodbo
samo en hajlajt, vrhunec

zato si v nesposobnosti vrtnarit zunanje
ustvariš notranje - pesmi
in osmisliš tisto, kar misliš, da bi moral
če ne moreš objeti od zunaj
objameš od znotraj
strani, katere obdržiš.

PRED PUŠČAVO

Med kotami
razpršene plastike
ni več elektrike

Naj lajamo?
Naj Alamo?

Bežal bi v nevihto
a ostal bi s praznimi
rokami_

dno se je posušilo
prihaja truma kopačev.
v grčijo hodijo isti ljudje,
ki so jo zadavili,
počitnikovat.

spet vse postriženo kot morsko dno.
Med valovi nič- spodaj vse.

velikani s hojicami besed so napadli ustaljene okvire. Ti so vsesali in izpraznili. Velikanov ni več.
Hodulje so ostale.

Palme.
izobešena rdeča zastava ne
pomeni nove revolucije-
izjavlja, da ni
reševalca iz vode

čas popevkarstva
je mimo
utrujeni vihar besed
se je polegel
James Dean Bacon se je spravil
med šum in srd-
za nekaj časa bo
to naš domicil

pred nami je nova
puščava
nova Španija (kalejdoskopov v črno-beli tehniki)
(lej...mi...že.pesek.....rine..v..kuli)
..........

JUTRO

za zajtrk
sem odgriz
nil tri
palme. što
re sem pus
til med zo
bmi v pres
eku bi še
delali ptičem
družbo (brez
zob sem) vet
er goni ambra
msa v hrib.
tatatatatata
z druge strani
brahms-dolina
ta-tara
ta-tara-tata-ta
glasbeno izobra
ženi zobje lež
ijo v bazenu
zobar na
dopustu
zvijem svojo
malijo v
zastavo in ležem
v taprvo
senco. 

Diferenciale

Video je nastal v raziskovanju vizualnega pristopa k poeziji. Posneto na neko slabo Noki0. Okoli leta 2012

TXT:
prebujam se z ostanki večera v ustih /i'm waking up with evening's leftovers in my mouth
na mizi so drobtine/crumbs on the table
čokolina in škije/ of čokolino and škija
magnum v jakopiču/ magnum in jakopič
prestiž preseže mestno lupino/ prestige cuts thru city's shell
trpek obraz na katerega nalimam svojega/ bitter face on which i glue mine
potem se slikam s pticami v parku. / then i take a picture with the birds in park
rad bi nalimal mesto na to vas. / i wanna glue a city onto this village
po kvadratkih definirane diferenciale /square defined differentials

Bonjour Tristesse

imam kodo
ki stopi v srce
brez vprašanja
kot so ugotovili hekerčki
in ti

a če napišem 146-zhgj-zig
bo to koda ki sfuka kompjuter
nekomu na kitajskem

je beseda ključ?
je ključ srce, in vrata um?

trka tvoje srce,
ali moja koda?

um mi pišejo prsti. tvoje srce.
um mi pišejo konice labirinta gumbov.

to so te mehke reči:
napravi ključavnico brez načrta
enostavno kot hojo čez travnik
karnalni konstrukt
grajen čez prostor in vas;

open source. in off the grid
vadiva balet šifriranja.

že koda : ti
pove.
ko nažgem tuxedomoon, vem
da je pomlad. vrata se odpro.

bonjour tristesse.

ČAS 2

star prijatelj se je vrnil k drogi
star prijateljica pijači
prijateljice prijatelj zblaznel
prijateljica prijateljice isto

je to kislost pomladi
omotična zasanjanost
ki se vrača kot star refren

je to gon po samopozabi
tek ranjene živali
ranjen gozd misli

je to namerno padanje v luknje
ki se jih preskoči - ali
preskok prek lukenj vsakdana
nestrpnost čakanja na pravi bus - v Mehiko, Anatolijo, Galicijo, Prem, Erbil?

pomlad se odpre v razodetju življenja
svetla
in kruta
požira svoje otroke
kot stara pesem
vse kar da, ne vzame nikoli več nazaj.

Kaj je ko je

počutit se kot krema
JELO. VICA.
dat stran tisto stran, ki smeta.
BOG je požrl vodnjak.
in uboga.

Ob falusih se srečujejo ljudje
držat stran svet

za en večer. za en nasmeh.
Ko roka brani - ko druga boža.
Kot se skrije v svoj plašč vampir.


‚Sam bog te je poslal‘ rečeš hudiču
in te namaže na zid.
Soncu navkljub.
In kot vedno,
iz inata.

Mokro

najbolj tečni busi
so se ti naselili v mokro posteljo.
bremze so neskončne in tako tudi cvilijo.
obok mesa, ki se umika rokam,
vozi strpen voznik.
baldahin sope
posteljnina diha
okna so odprta
okna so zaprta

skozi sipine soli
prek grobov nasmeškov in malih
prask in uščipov
se pripelje mokro na zadnjo postajo
in pripelje počasi.
s svojim trupom iz obokanih kvadratov
razširi meje in prostore.

Bik

to je že moj tretji bik
keremu sem dovolil
da se mu odmaknem.
izpuhtel je mimo kot puščava
povodec, obešen na ramena
pušča težke sarkazme naokoli

topla plesen prekrije zimo in sneg.

kar še leti nadme, večje, obsežno
tisto grozno, ki se nabira v kisu in v večerih okoli kuhinje, tista
brozga slasti, ki ne ve kam, kod
položiti svoje temelje,
v prahu scincane goljufive sodbe, je kolm,
sveča, mir.

popoldanske elektrike se umaknejo večernemu stroju.

glasovi pesnikov hrumijo za vrati,
za vrati besede, prolog
k umestitvi slovesa, do nove sive
do nove črne, do nove besede, do novih vrat;

tisti, ki stoji, pade.

bik opleta v tisočerih kapsulah v kapljah mokrega večera.

Z zidov iz čela lije podoba in vonj sile, zanalašč in zastonj.