V dolini tihi

V dolini tihi je zakopan človek z bombami

Človek s plombami.

Črn beton je pokrit z rdečimi rožami.

Kožami.

Tiho vest potuje s kraja v kraj.

Star reklc, bled nasmeh.

Žgoče oči s stare slike žgejo sliko samo.

Obrise zaspanega mesta nosim v žepu. In reklamo.

Srce v oklepu.

Smetja polne drame nosijo v kote vrat nesnago.

Mati, daj mi kave, sin gre v smrt, v ogenj, v slavo.

V tiho vlago, ki postopa pod pazduho sramnih mest mesta.

Slepo pego, ki visi pred vizaži slehernika –

Gesta policaja, ki v pogled razdražen stopa v jutro iz moke pepelnika.

Razkolneža, kot jaz, ki tare ga starkin ljubeznivi vrat

Sred pota ulic in križišč ne gane ga gromki vzklik tastare : Stoj!  Anarhist!

Kaj lisice in zapisnik, pripor in kazen, prstni odtisi –

Tega je že zunaj dosti, kaj bo šele znotraj kehe pomagalo meni.

Meni?! Celi družbi, ki je noter in

ta smoter, ta klan in tisoči boter

Ta semenj kapitala žrel, načel, ta vrh nagravžnih čebel žel-

Že dan ni več dan in noč ihti od viška dela.

Ko pravi možje vihte krepela, in ko je punci kanta solzivca v glavo priletela

Publika je onemela: Kam? Kam? Kam?

V nove preluknjane viharje, ohoj!

V nove okostnjake iz omare, pluj nam barka iz tinkture

Štampe žute veletoki spet se bodo

zlili v grla nevedočih, nenavzočih

Burno smetje, nove uprave, tu pa tam kaj poči, ura –

Stara tika taka, ki veke vekov nam namaka

Život in ustroj in veže nas, železne, v mlake

Kjer tone in zvoni in sploh vse ihti in se čudi požrešni grudi –

Vse opeva, poje, pleše, zliva vino, vice kreše

in vse v trmi, v veri svoji smeli, gleda

– kako izginja titanik v globeli.

 Stoti titanik po vrsti. Daleč v mlaki, v hladni prsti.

Za šankom, pri orkestru, sledeči mirno jejo preste:

Pesnik, ker je najprej bila Beseda.

Policaj, ki poskrbi, da besedi ne zmanjka reda –

In kravatar, ta pizdurh. Ta človek-mimo-duš.

Ko vse gre h kraju, nimajo dela. Pač pa kruh.

A trpkih tisočih miljoni, ki goje se kot kujoni,

Žrela odpirajo, krastače, lokajo pir, vino in goslače

In za zadnji umazan prt pred koncem

vnel se bo prepir in zvonec

odbil bo zadnjo rundo, smrt, in prst pokazal na obrt

in trume knaufarjev,  tesarjev, bataljoni arhitektonike cesarjev,

krenili bodo z metri v blato, s trupli polno pokosmato.

Čimprej potrebno je zgraditi novo veslo, jader, čoln,

Ki poln bo jel vedriti spet na veke vekov v bolni kali,

Koder smo se bili, kamor smo se bili zakopali.

Polna usta, svetli čoln, plaval bo na oko popoln

In strma raba velike Besede, ki bo spet prišla iz bede

Bo zanetila srca in glave in narahlo (sred proslave)

Nezmotljivo noter trka, ponovno najdena ljubezen,

Svetega Zakona Črka.

Kaj človeku brbotanje, mlačno krčenje brezdanje

Kaj smrt, pripor, in roža daje?

Kaj lajež psa, ki varje gospodarja dnarje,

Kaj mučno vso lignitsko stalaktitsko, v sebe zvrto misel pelje

Daleč od idej neba v sivo mlako, v minsko polje.

Bolje, ali zmerneje, ne ve se čisto resno.

Ali brezvestno jaz po tebi mislim,

Ali brez mesa ne čutim sladke rime gosli

Če je en korak, so enaki vsi.