CMYK

BARVA TERORJA
OBSODBA
NA PAPIRJU
laž je očitna

krpe,staromaslo

teror
ubijaj gospode

LOMI.KRUH.NA.ČELIH.
B O Ž J A S T N I H

chocolate staircase

vse je manj,
vse manj kot tvoje tople noge, miss Burns
topijo se lepo pod soncem,
barve papaje
se umikajo barvi poletja

ko stopiš na travo,
se umaknejo sence-
dolgi pogledi se končajo v
zadušenem nalivu strasti
ker je manj,
kot tvoje noge, greh, se
obsodiš na dotike
pogledov
na meseni kaos lepote

kot kanibal
se ozreš v poslednje sonce civilizacije
vse manj kot gledaš
vse manj, ko se igraš
z božjimi osnutki vse bolj
se tresobnost veča;
mehki sprotni kolobarji
tvojih okončin, spretno
zbijajo misel dneva:
obložiti to carstvo
z mehkimi poljubi

kaos

in smisla ni.
kjerkoli se obrneš
kjer slutiš spoznanja duh
je strmina globkega sna

in smisla ni.
ne pod svetlo božjastjo
ki razjeda oblake sna,
ne v kalni tišini duše.
ki, boreč se,
sama s seboj, iz tega
prekletega mesa hoče.

in smisla ni.
le utrinki nečesa,
kar je že bilo
objokovanja preteklega ni
(ker ni smisla)
kaos prevlada nad nitmi
življa,
kot morja mešajo
skorbutni drobir
kot mravlje si iščejo pot med travami
(še mrtvih mravelj ni)
le spomin, vizije pretekle
slabijo pod soncem
le bitje srca v trenutek
s trenutka dalje.

kost2

strup sveti.
blede dlake povsod.
iz mene
sije
strup
iz tebe
tunel
struna udari
grom
najina
zidova
se naslonita in
tiho
mrmrata

pogrešana

slonim, odlomljen
moj molk
se čuti po hodnikih
KRI VRE
KRI VRE
KRIV SEM
LJUBEZEN ni tarča.
ljubezen je puščica

homens

povej
ljubi pesnik
si
ali
nisi
samostalin?


ti povem jaz
hej, korajža velja
pridi
in smej
se
ker poletje nažiga
priznaj
veš da ti štejem korake

zavesa

dis-funkcionalnost smrdi.
pralni stroj obrača smeti
le koliko štetij je treba
le koliko vrst se našteva?

nič, ker vse je le dim

puh, puh
mali oblaček
spredaj in zadaj oblaki

naš duh pa prevevajo ostanki
ostanki nečesa brez mej.
na horuk se spopadamo s tanki,

štet je le tisti
ki je zrinjen naprej.

yogurt

nekje v kremi
na polici
za cukrom
je ona -liže- yogurt

kje so male
bele miške
ušle
po
ušesih

ko je treba odriniti zid

lopovi in podobni

Lopovi se skrivajo od včeraj,
luči se svetijo kot še nikoli, po mestnih upadnicah lepijo plakate, študenti so plačani da kričijo njihova imena po ulicah, vsi so plačani da oprezajo, miši grizejo, zastonjski časopis v kanalu riše slike zidom,
svoboda je blizu, cvetje je obešeno na ožgane zvonike cerkev, pripravlja se festival, stvar gre tako daleč, da se mestni načelnik opraviči brezdomcem za pizdarije, ki jih je počel pozimi, otroci skačejo, in
lopovi, ravzpiti lopovi, njihove iskre bolgarske oči, gledajo iz vogalov, iz grmovja bele in črne barve, gledajo, oprezajo- ne hodite sami domov, oprezajo- še bolj, babice nalagajo penzije v sklade, skladna je omladina, skladno se pogovarja o novi novosti, lopovih iskrečih, tihih, skrivnih, snujejo upore proti ljudskim sindikatom, telefonija se draža, ljubljanica redči, oble pomaranče španske izginjajo iz polic v stilu ravnega poletja, in hej, še policiji je toplo ob tej misli

balada pijancu

kje je ta pijanec, brezbožnež, ta lenuh
slabo se drži in kruli naokoli
kamor ga zapelje njegov lačni vamp
se ga boje
kot se kurac boji muh;

vendar štorija njegova je prej kot to- resnična
kamor ga je zapeljal njegov svet
kje so lomila čeri, takrat še mlada, uporna rebra
pljunek v zid povedal bi marsikaj, če bi znal
njegovi podplati, zdaj nevredni pogleda
so bili tam,
kjer človek pošten še lastni presoji ne bi stopil nasproti
kjer bi se mlade devične s studom obrnile proč
in oslepele
kjer na kamenju raste sonce in z njim roža, tam je bil
in še pride nazaj

ampak- kje je zdaj
kje ležijo mu trudna bedra
komu zaudarja njegova misel nema
komu govori, z glasom, gromkim kot čebele

kje njegov trpek, trden kot vihar, nasmeh
ubija dušice mlade, spolzke
in črne oči mladih dečkov
dišečih še po njih materah, se boje
kdo ta zloben stric, kreten, tu manifestira

da se obračajo oči vanj in nazaj, od studa
govoreč, nesmiselne usmiljene besede

hej, vam povem jaz?
ta človek je ubil samega sebe! sam sebe je ubil, ja!
večino vas, ki sebi pride šelej ob smrti
večina vas ki pred sabo bežite- ti, in ti, ja!
poslušajte se dobro!!!
če je napravil svetu krivo, je to vaša beseda;

ta človek se postavil je po robu sebi in vsemu kar ga prepleta
in ne kot don smrdot in hanibal drekliki propal:
on zmagal je, in to pošteno je resnico znal
za kratek čas sicer- in glejte rano, ki mu je bila dana
vi pa ne upate ven, ker mislite da grmi!
ej psi, psi, le njemu ste lahko zadrega

a on nima več oči za vas, le muhe in stenice ste mu
on vidi v vas demone, take
s katerimi je pil in bil vojne krvave...
njegov pogled ne ustavi se v človeku, srcu
on ve kakšne globine tu leže, pogled njegov gre kar naprej
v obzorja svoje stare slave in še dalj!...

kdor ma jajca, kaj ob nogi, le naj upa z njim po poti tej-
sicer ste vsi vbogi, ker imate, in še ne veste
ni za njih, za meje svoje! govorim;
in vsi obračate se proč, neuki
najslabši je med vami, razsvetljenec
in ne morem, moram, govoriti dalje
nikomur v bran, le resnici pesek iz oči izpiram
in vi ozirate zdaj vame, kot da jaz sem ta-
kreteni brez sanj!
le enkrat sem njegov pogled odpiral
zdaj moram, govorim, vi pa pozabili ste že nanj!!!

ne glejte me, zbrano ljudstvo in trpka brača, glejte raje vase!!!

(in kje ta gnil, pešak ubog, si je odpočil?)

nikjer!!!

tu je bil, lejte ga!, namesto vas živel,
iz pekla je prišel in vanj se vrača!