V dolini tihi je
zakopan človek z bombami
Človek s plombami.
Črn beton je
pokrit z rdečimi rožami.
Kožami.
Tiho vest potuje
s kraja v kraj.
Star reklc, bled
nasmeh.
Žgoče oči s stare
slike žgejo sliko samo.
Obrise zaspanega
mesta nosim v žepu. In reklamo.
Srce v oklepu.
Smetja polne
drame nosijo v kote vrat nesnago.
Mati, daj mi
kave, sin gre v smrt, v ogenj, v slavo.
V tiho vlago, ki
postopa pod pazduho sramnih mest mesta.
Slepo pego, ki
visi pred vizaži slehernika –
Gesta policaja,
ki v pogled razdražen stopa v jutro iz moke pepelnika.
Razkolneža, kot
jaz, ki tare ga starkin ljubeznivi vrat
Sred pota ulic in
križišč ne gane ga gromki vzklik tastare : Stoj! Anarhist!
Kaj lisice in
zapisnik, pripor in kazen, prstni odtisi –
Tega je že zunaj
dosti, kaj bo šele znotraj kehe pomagalo meni.
Meni?! Celi
družbi, ki je noter in
ta smoter, ta
klan in tisoči boter
Ta semenj
kapitala žrel, načel, ta vrh nagravžnih čebel žel-
Že dan ni več dan
in noč ihti od viška dela.
Ko pravi možje
vihte krepela, in ko je punci kanta solzivca v glavo priletela
Publika je
onemela: Kam? Kam? Kam?
V nove
preluknjane viharje, ohoj!
V nove okostnjake
iz omare, pluj nam barka iz tinkture
Štampe žute
veletoki spet se bodo
zlili v grla
nevedočih, nenavzočih
Burno smetje,
nove uprave, tu pa tam kaj poči, ura –
Stara tika taka,
ki veke vekov nam namaka
Život in ustroj
in veže nas, železne, v mlake
Kjer tone in
zvoni in sploh vse ihti in se čudi požrešni grudi –
Vse opeva, poje,
pleše, zliva vino, vice kreše
in vse v trmi, v veri
svoji smeli, gleda
– kako izginja
titanik v globeli.
Stoti titanik po vrsti. Daleč v mlaki, v
hladni prsti.
Za šankom, pri
orkestru, sledeči mirno jejo preste:
Pesnik, ker je
najprej bila Beseda.
Policaj, ki
poskrbi, da besedi ne zmanjka reda –
In kravatar, ta
pizdurh. Ta človek-mimo-duš.
Ko vse gre h
kraju, nimajo dela. Pač pa kruh.
A trpkih tisočih
miljoni, ki goje se kot kujoni,
Žrela odpirajo,
krastače, lokajo pir, vino in goslače
In za zadnji
umazan prt pred koncem
vnel se bo prepir
in zvonec
odbil bo zadnjo
rundo, smrt, in prst pokazal na obrt
in trume
knaufarjev, tesarjev, bataljoni
arhitektonike cesarjev,
krenili bodo z
metri v blato, s trupli polno pokosmato.
Čimprej potrebno
je zgraditi novo veslo, jader, čoln,
Ki poln bo jel
vedriti spet na veke vekov v bolni kali,
Koder smo se
bili, kamor smo se bili zakopali.
Polna usta,
svetli čoln, plaval bo na oko popoln
In strma raba velike
Besede, ki bo spet prišla iz bede
Bo zanetila srca
in glave in narahlo (sred proslave)
Nezmotljivo noter
trka, ponovno najdena ljubezen,
Svetega Zakona
Črka.
Kaj človeku
brbotanje, mlačno krčenje brezdanje
Kaj smrt, pripor,
in roža daje?
Kaj lajež psa, ki
varje gospodarja dnarje,
Kaj mučno vso
lignitsko stalaktitsko, v sebe zvrto misel pelje
Daleč od idej neba
v sivo mlako, v minsko polje.
Bolje, ali
zmerneje, ne ve se čisto resno.
Ali brezvestno
jaz po tebi mislim,
Ali brez mesa ne
čutim sladke rime gosli
Če je en korak,
so enaki vsi.
