sreda, 28. november 2018

POSTFESTUM

(para-stroj deluje
lepo se kadi.)

spodaj nižje
prodane glave
prodajajo
prodane glave
gori na hribu
gori zadnji
od zadnjih
pošastnih
sedi
spodaj

moj vnuk
modruje
kako smo zajebal
zajebano
demontirano
kracijo
kako
smo prodane
prodali
debele debelili
pièke fukal
pa niè od tega.

VSE

vsi moji zeleni bratje
vsi moji zobje.

vse, vse, vse, itd.

če greš na Zahod, bolje
da vzameš vse s sabo.
itd.

BOMBERMAN

v znaku svobode
dostojanstva
geste dobrote
in popusta

v letalih
na modrem polju vidim
zvezde

v oèeh malega èloveka
so zvezde
v vrtincu denarja
so zvezde
oh sanje
in zvezde

mercator pike
tuš zvezdice
in podobno

v znaku dobrote
dostojanstva
mira
in geste
montiram bombe
na letala evropske unije.

PESEK


Nekoč so bile bezgove trte
Danes so trte vina.
Včasih se pesek prebije skozi zemljo. Dostikrat nič.
Roparji. Krokarji. Stare babe v krošnjah.
Preluknjana karta v žepu – in strgano potovanje. Skoz trte, skoz nebo,
Skoz tisto reke tebe.
In ti drevo okoli sebe.
Povem enkrat, povem tisočkrat. Cele klade zgodovine gorijo v peči.
Za koga je to dovolj?
Komu je dovolj tišina.
Komu je dovolj star štumf.
Komu je dovolj koma.
Dovolj
Dovolj.
Med škrbinami peska Poundovih razbitih stekel.

V dolini tihi



V dolini tihi je zakopan človek z bombami
Človek s plombami.
Črn beton je pokrit z rdečimi rožami.
Kožami.
Tiho vest potuje s kraja v kraj.
Star reklc, bled nasmeh.
Žgoče oči s stare slike žgejo sliko samo.
Obrise zaspanega mesta nosim v žepu. In reklamo.
Srce v oklepu.
Smetja polne drame nosijo v kote vrat nesnago.
Mati, daj mi kave, sin gre v smrt, v ogenj, v slavo.
V tiho vlago, ki postopa pod pazduho sramnih mest mesta.
Slepo pego, ki visi pred vizaži slehernika –
Gesta policaja, ki v pogled razdražen stopa v jutro iz moke pepelnika.
Razkolneža, kot jaz, ki tare ga starkin ljubeznivi vrat
Sred pota ulic in križišč ne gane ga gromki vzklik tastare : Stoj!  Anarhist!
Kaj lisice in zapisnik, pripor in kazen, prstni odtisi –
Tega je že zunaj dosti, kaj bo šele znotraj kehe pomagalo meni.
Meni?! Celi družbi, ki je noter in
ta smoter, ta klan in tisoči boter
Ta semenj kapitala žrel, načel, ta vrh nagravžnih čebel žel-
Že dan ni več dan in noč ihti od viška dela.
Ko pravi možje vihte krepela, in ko je punci kanta solzivca v glavo priletela
Publika je onemela: Kam? Kam? Kam?


V nove preluknjane viharje, ohoj!
V nove okostnjake iz omare, pluj nam barka iz tinkture
Štampe žute veletoki spet se bodo
zlili v grla nevedočih, nenavzočih
Burno smetje, nove uprave, tu pa tam kaj poči, ura –
Stara tika taka, ki veke vekov nam namaka
Život in ustroj in veže nas, železne, v mlake
Kjer tone in zvoni in sploh vse ihti in se čudi požrešni grudi –
Vse opeva, poje, pleše, zliva vino, vice kreše
in vse v trmi, v veri svoji smeli, gleda
– kako izginja titanik v globeli.
 Stoti titanik po vrsti. Daleč v mlaki, v hladni prsti.
Za šankom, pri orkestru, sledeči mirno jejo preste:
Pesnik, ker je najprej bila Beseda.
Policaj, ki poskrbi, da besedi ne zmanjka reda –
In kravatar, ta pizdurh. Ta človek-mimo-duš.
Ko vse gre h kraju, nimajo dela. Pač pa kruh.
A trpkih tisočih miljoni, ki goje se kot kujoni,
Žrela odpirajo, krastače, lokajo pir, vino in goslače
In za zadnji umazan prt pred koncem
vnel se bo prepir in zvonec
odbil bo zadnjo rundo, smrt, in prst pokazal na obrt
in trume knaufarjev,  tesarjev, bataljoni arhitektonike cesarjev,
krenili bodo z metri v blato, s trupli polno pokosmato.
Čimprej potrebno je zgraditi novo veslo, jader, čoln,
Ki poln bo jel vedriti spet na veke vekov v bolni kali,
Koder smo se bili, kamor smo se bili zakopali.
Polna usta, svetli čoln, plaval bo na oko popoln
In strma raba velike Besede, ki bo spet prišla iz bede
Bo zanetila srca in glave in narahlo (sred proslave)
Nezmotljivo noter trka, ponovno najdena ljubezen,
Svetega Zakona Črka.

Kaj človeku brbotanje, mlačno krčenje brezdanje
Kaj smrt, pripor, in roža daje?
Kaj lajež psa, ki varje gospodarja dnarje,
Kaj mučno vso lignitsko stalaktitsko, v sebe zvrto misel pelje
Daleč od idej neba v sivo mlako, v minsko polje.
Bolje, ali zmerneje, ne ve se čisto resno.
Ali brezvestno jaz po tebi mislim,
Ali brez mesa ne čutim sladke rime gosli
Če je en korak, so enaki vsi.








ŠUM

ko slišiš in čutiš
v grlu tekoče
razbijanje srca

ko nočeš in vidiš
to blizu in tukaj
razbijanje sveta

svet in sto čudi
sprevrača se v sebe
umivanje rok in
ostale besede

šumijo v dalj...

ko kurac in žepar
si sežeta v roke
brezvestno, domače
utihni

ko noč se rodi
in šumeče se umakne
dan ki gre v franže
prisluhni

se skloniš pobral bi
ščepec življenja
a v šumu si sam
bodi

RoŠade

že zjutraj sem pustil vtis
dobrega kofeta in slabih čikov
tudi lektor je bil včasih človek,
tudi nanj
je pametno
puščati vtise.

V Turčijo na rebus in nazaj.

rebus.
tristo tri kvadrata
malo nazaj, pol metra desno
še malo
do konca rešujem

mraz na belem papirju
mrzle roke
drhti mi srce

prevec kave.
skupina turistov
pod palmo nad hišo-
turek kadi

spodaj
muslimani
brez hlac
dolge kute
ne znajo plavat.

vsakdan
najdem v sebi
manj
in
manj evrope.

KRAVE

trust kapitala
kravjih možgan in sranja
močno dehteče vroče meso
močno dehteče kravje meso

čreda goveda se zaletava
v konce svoje terorije
iztaknjena očesa plavajo po brozgi
s kopiti teptajo sive možgane

neznosno krulijo
kot mrtvi bogovi
meso se tolče ob kamen in sveti
s krvjo po malikih

maliki molčijo.

EVO

da končno to naredim
in v miru berem krišnamurtija
da sem v miru
pred bogom in državo.