ČAS 2

star prijatelj se je vrnil k drogi
star prijateljica pijači
prijateljice prijatelj zblaznel
prijateljica prijateljice isto

je to kislost pomladi
omotična zasanjanost
ki se vrača kot star refren

je to gon po samopozabi
tek ranjene živali
ranjen gozd misli

je to namerno padanje v luknje
ki se jih preskoči - ali
preskok prek lukenj vsakdana
nestrpnost čakanja na pravi bus - v Mehiko, Anatolijo, Galicijo, Prem, Erbil?

pomlad se odpre v razodetju življenja
svetla
in kruta
požira svoje otroke
kot stara pesem
vse kar da, ne vzame nikoli več nazaj.

Kaj je ko je

počutit se kot krema
JELO. VICA.
dat stran tisto stran, ki smeta.
BOG je požrl vodnjak.
in uboga.

Ob falusih se srečujejo ljudje
držat stran svet

za en večer. za en nasmeh.
Ko roka brani - ko druga boža.
Kot se skrije v svoj plašč vampir.


‚Sam bog te je poslal‘ rečeš hudiču
in te namaže na zid.
Soncu navkljub.
In kot vedno,
iz inata.

Mokro

najbolj tečni busi
so se ti naselili v mokro posteljo.
bremze so neskončne in tako tudi cvilijo.
obok mesa, ki se umika rokam,
vozi strpen voznik.
baldahin sope
posteljnina diha
okna so odprta
okna so zaprta

skozi sipine soli
prek grobov nasmeškov in malih
prask in uščipov
se pripelje mokro na zadnjo postajo
in pripelje počasi.
s svojim trupom iz obokanih kvadratov
razširi meje in prostore.