cop in the act

sumljivci
sumljivci
ne upiraj se kopenhagenskemu čaju, martina
COP15 pač ne sodeluje z nami
prišel
videl
zdrkal
pravico:
sublimno sporočilo izpod odeje
greje
sumljivce
sumljivce
sumljivce
pazi policaj
koga boš vklel
nismo vsi tako grobi

bela

ne vidis kaj leti proti tebi
obraz
cigle
spuscas plasticne zmaje v
nebo polno crnih krogel
paradni konji se vznemirjajo
strah tlacen v bisage revnih
znova paradni konji
razmrseni lasje do
naslednjega obreda

tvoja postaja je hlev na beli joski lune

nord

ljubavno razmerje
ledenik/titanik
"hocem te ceprav si dalec pridi blize"
"hocem te ceprav si dalec prihajam blize"
"pridi cakam te na poti v staro celino"
"prihajam, stoj, ne bodi tiha"
"pridi, pocistila sem polje, ne mores me zgresiti"
"prihajam z polno paro, s polno bero mrtvih"
" pridi, topim se od nelagodja"
"prihajam, zvizgam na velike rogove,
nek mulec je zaprt v kapitanovi kabini, trobi"
"oh saj te ze vidim: vladar morij poglavar, zelezni falus, car"
"saj to si ti, frigidna cesnja, kunilingus tropski, gora-
svetis se na obronkih morja"
"hoj! zate sem napravila kristal, globoko skrlatino"
"zate sem oblekel vihar, morja ostrino"
"speljala sem drobir z voda, v sili nuje"
"obglavil sem crnjaka dva, za vrh se kapitana, da lazje plujem"
"drobim se vsa od srece, tresem, gora"
"s sebe mecem resilna jadra, ljudje norijo"
"pojem z vetrom, o tebi, zelezno melodijo"
"na krmi lomijo mi Straussa, ga parajo na krpe, cuj"
"pridi vstric, tam te najlaze zdrgnem, ne pluj na sredo"
"porinem te direkt na bledi fris, umazem te in obelim"
"pridi dragi,ja, in oh, oh,"
"stoj na miru, draga, tako, tako,..."

v tem se eden v drugega vsede, daljni dalj se z gromkim tonom skali;
trenut kasneje, mrtve price kazejo trebuhe sive
v globini led s kovino jeci...

rebra6

ko polovica govori majkl dzekson
druga afgan iraq iraq iran
slavuj tiran novo pesem zvizga
v teh neslavnih trenutkih gobezdanja
mislim nate

skozi kolesa obicajnosti stres ss
nekdo obrne zaluzije
ne cujem dobar, kaze
polovica takoj: laze, laze...
v tej neslavnosti ti molcis
na balkonu slisim hihitanje
bodi moja
ladja bodi moj mec. razparam meglo
na zlebove speljem laz; ljudje so mocni
s tabo pod roko
zazgiva cirkus mirovanja - nic - ne - miruje!
modro podi rdeca
zeleno rumena
kup zlata rusko-poljsko mino
karakterji mesane krvi so nenavadno spretni
z besedo prepodijo vid cloveku to je
tisoc ocetov
tisoc mater
tisoc sinov , tisoc hceri- je oslepelo
tisti vecer
naslednji dan priplava po utecenih smernicah
na novo obrit svet
se sveti v luci
moja glava kosmata
se sveti v tvojih oceh
ob polni luni jih umivam z vodo

gon

chul sem skozi trto: korake
in spet: koraki
chul sem skozi magazin rozhljanje svinchene svojadi: smeh

prihajajo pome, chuj, besnelih podgan cviljenje, lajezh
lajajo godbo, fokstrot)
zhe vidim: krvniki so; vsak nosi znano ime
osveta
v divjih krdelih se podijo za mano, v kutah
bratje; vso krulijo isto molitev; slovilno kletev
(skozi kute vidim porashchene noge) glasovi se jim treso
ko zgreshijo las moje glave; eskadrilja mrkne, trzne

skozi zobe sikne stih, vklene na mesto gmotno meso
mezhiknejo z nogami znak za; vnov napad

takrat v meni vstane: volja; in ravnica pred menoj vstane
zrasem velikan chez glave; zdrtih topolov strta polja; vse obstane v krchu

sam se zbojim; obsije me: nenavadno, ni sledu o silnih strunah; teme ni
kute so skrile zhalne zobe; nich vech ne brenchi
tishina se razlije skozi polja
napne jadra skozi zrak
naposled se moj mir usede
prek goric na hishni prag (haha!)

gromki zrak prijaha iz mene;
smeh se druzhno skup vlije
s kipechim soncem, z mastnim zrakom; z vinom

cuker

kristiijn ne bolunjeze
panama panama
grenoble grenoble
te stvari vidim tako ciste
sk sks kskks skrite oci se pokazejo
v mami amerigi zvoni
kres kres kres
bobni kreolov
rez,
belina
cistina
horizont
naslikan
mesojed dim
polno dima
mesta, tako skrita
se pokazejo ob polnih dnevih
trg; nasicen z moralo
rapsodija
objest jest jest
zavit u struc kruha
krmezljavcek na poti
v grenoble

razglednica Evropa

padel je rim
grenoble
s svojo strgano mrezo
groza-
noge mi smrdijo
boli me kurac
na ulici grizejo
ocala in spocela
mirno grem dalje
naj marxov sin ureja stvari
nekoc poci
in poletje
se preneha

ljubljana

i je za picke
povej o;e
razborie
stavbe
socializma
zamahni z
eno potezo z
nacetim hrbtom;

povej naprej-
vsi so
vecji od teh stavb
s streh male
cokoladice
sipajo naslado

stisni ZOBE
ZOBE ZOBE
naj boli
naj boli pest
ljubljana
ugrizni v pocelo
mehkega pozara

človek pošast
imam: človek obraz?
proč z zrcalom
povej mi: človek
spet sem in zvit
ko glista
vame podme
vetri padobranov
-NAKLJUČNO-
vpraša
-SREČNO-
nekdo ki mi je postlal
z rožmarinom
ne jenji jokati
obraz:človek
ne smej gospodarja
človek obraz

iz obraza (b)

začnimo z nečim nežnim-
recimo:
izrael
da ne bi
bili slabi ponovimo-
znanost

korakajmo zastave
beremo dekrete:
kleenex, orbico.com

ne pozabimo

majske igre

za hec
spijemo portovec
ali lajt weit:
ob poti

treblinka

rebra4

robstvo svobode ponuja frišne like!
spelji stran te kruljave obraze
ne čakaj, ne trpi
zapelji gospode v trate
na seri z razno krvjo

sami je mamo dosti
nehaj
obstani, obraz
bodi obraz
bodi nesreča
bodi vid
glej nesreče
poskusi s čim drugim
oblikuj si stare navade

skrij sekire
nabrusi nože
prihaja
tisti dolgo pričakovani
dan dolgih kurcev

CMYK

BARVA TERORJA
OBSODBA
NA PAPIRJU
laž je očitna

krpe,staromaslo

teror
ubijaj gospode

LOMI.KRUH.NA.ČELIH.
B O Ž J A S T N I H

chocolate staircase

vse je manj,
vse manj kot tvoje tople noge, miss Burns
topijo se lepo pod soncem,
barve papaje
se umikajo barvi poletja

ko stopiš na travo,
se umaknejo sence-
dolgi pogledi se končajo v
zadušenem nalivu strasti
ker je manj,
kot tvoje noge, greh, se
obsodiš na dotike
pogledov
na meseni kaos lepote

kot kanibal
se ozreš v poslednje sonce civilizacije
vse manj kot gledaš
vse manj, ko se igraš
z božjimi osnutki vse bolj
se tresobnost veča;
mehki sprotni kolobarji
tvojih okončin, spretno
zbijajo misel dneva:
obložiti to carstvo
z mehkimi poljubi

kaos

in smisla ni.
kjerkoli se obrneš
kjer slutiš spoznanja duh
je strmina globkega sna

in smisla ni.
ne pod svetlo božjastjo
ki razjeda oblake sna,
ne v kalni tišini duše.
ki, boreč se,
sama s seboj, iz tega
prekletega mesa hoče.

in smisla ni.
le utrinki nečesa,
kar je že bilo
objokovanja preteklega ni
(ker ni smisla)
kaos prevlada nad nitmi
življa,
kot morja mešajo
skorbutni drobir
kot mravlje si iščejo pot med travami
(še mrtvih mravelj ni)
le spomin, vizije pretekle
slabijo pod soncem
le bitje srca v trenutek
s trenutka dalje.

kost2

strup sveti.
blede dlake povsod.
iz mene
sije
strup
iz tebe
tunel
struna udari
grom
najina
zidova
se naslonita in
tiho
mrmrata

pogrešana

slonim, odlomljen
moj molk
se čuti po hodnikih
KRI VRE
KRI VRE
KRIV SEM
LJUBEZEN ni tarča.
ljubezen je puščica

homens

povej
ljubi pesnik
si
ali
nisi
samostalin?


ti povem jaz
hej, korajža velja
pridi
in smej
se
ker poletje nažiga
priznaj
veš da ti štejem korake

zavesa

dis-funkcionalnost smrdi.
pralni stroj obrača smeti
le koliko štetij je treba
le koliko vrst se našteva?

nič, ker vse je le dim

puh, puh
mali oblaček
spredaj in zadaj oblaki

naš duh pa prevevajo ostanki
ostanki nečesa brez mej.
na horuk se spopadamo s tanki,

štet je le tisti
ki je zrinjen naprej.

yogurt

nekje v kremi
na polici
za cukrom
je ona -liže- yogurt

kje so male
bele miške
ušle
po
ušesih

ko je treba odriniti zid

lopovi in podobni

Lopovi se skrivajo od včeraj,
luči se svetijo kot še nikoli, po mestnih upadnicah lepijo plakate, študenti so plačani da kričijo njihova imena po ulicah, vsi so plačani da oprezajo, miši grizejo, zastonjski časopis v kanalu riše slike zidom,
svoboda je blizu, cvetje je obešeno na ožgane zvonike cerkev, pripravlja se festival, stvar gre tako daleč, da se mestni načelnik opraviči brezdomcem za pizdarije, ki jih je počel pozimi, otroci skačejo, in
lopovi, ravzpiti lopovi, njihove iskre bolgarske oči, gledajo iz vogalov, iz grmovja bele in črne barve, gledajo, oprezajo- ne hodite sami domov, oprezajo- še bolj, babice nalagajo penzije v sklade, skladna je omladina, skladno se pogovarja o novi novosti, lopovih iskrečih, tihih, skrivnih, snujejo upore proti ljudskim sindikatom, telefonija se draža, ljubljanica redči, oble pomaranče španske izginjajo iz polic v stilu ravnega poletja, in hej, še policiji je toplo ob tej misli

balada pijancu

kje je ta pijanec, brezbožnež, ta lenuh
slabo se drži in kruli naokoli
kamor ga zapelje njegov lačni vamp
se ga boje
kot se kurac boji muh;

vendar štorija njegova je prej kot to- resnična
kamor ga je zapeljal njegov svet
kje so lomila čeri, takrat še mlada, uporna rebra
pljunek v zid povedal bi marsikaj, če bi znal
njegovi podplati, zdaj nevredni pogleda
so bili tam,
kjer človek pošten še lastni presoji ne bi stopil nasproti
kjer bi se mlade devične s studom obrnile proč
in oslepele
kjer na kamenju raste sonce in z njim roža, tam je bil
in še pride nazaj

ampak- kje je zdaj
kje ležijo mu trudna bedra
komu zaudarja njegova misel nema
komu govori, z glasom, gromkim kot čebele

kje njegov trpek, trden kot vihar, nasmeh
ubija dušice mlade, spolzke
in črne oči mladih dečkov
dišečih še po njih materah, se boje
kdo ta zloben stric, kreten, tu manifestira

da se obračajo oči vanj in nazaj, od studa
govoreč, nesmiselne usmiljene besede

hej, vam povem jaz?
ta človek je ubil samega sebe! sam sebe je ubil, ja!
večino vas, ki sebi pride šelej ob smrti
večina vas ki pred sabo bežite- ti, in ti, ja!
poslušajte se dobro!!!
če je napravil svetu krivo, je to vaša beseda;

ta človek se postavil je po robu sebi in vsemu kar ga prepleta
in ne kot don smrdot in hanibal drekliki propal:
on zmagal je, in to pošteno je resnico znal
za kratek čas sicer- in glejte rano, ki mu je bila dana
vi pa ne upate ven, ker mislite da grmi!
ej psi, psi, le njemu ste lahko zadrega

a on nima več oči za vas, le muhe in stenice ste mu
on vidi v vas demone, take
s katerimi je pil in bil vojne krvave...
njegov pogled ne ustavi se v človeku, srcu
on ve kakšne globine tu leže, pogled njegov gre kar naprej
v obzorja svoje stare slave in še dalj!...

kdor ma jajca, kaj ob nogi, le naj upa z njim po poti tej-
sicer ste vsi vbogi, ker imate, in še ne veste
ni za njih, za meje svoje! govorim;
in vsi obračate se proč, neuki
najslabši je med vami, razsvetljenec
in ne morem, moram, govoriti dalje
nikomur v bran, le resnici pesek iz oči izpiram
in vi ozirate zdaj vame, kot da jaz sem ta-
kreteni brez sanj!
le enkrat sem njegov pogled odpiral
zdaj moram, govorim, vi pa pozabili ste že nanj!!!

ne glejte me, zbrano ljudstvo in trpka brača, glejte raje vase!!!

(in kje ta gnil, pešak ubog, si je odpočil?)

nikjer!!!

tu je bil, lejte ga!, namesto vas živel,
iz pekla je prišel in vanj se vrača!

ljubav8

košček je v tebi
košček je v meni
zasejala sva jih dobro
in na momente skeli;

v moji sivi zemlji
v tvojem bledem mleku
klije in raste-
na obeh je vrezano ime

zapik

rep sem spel
zavisti nikle
gori več ne bom visel
miljon ljudi mi na ušesa vikne:

kje si slab pizdurh, vohun
vprašaj kdaj
svoj slabi um;

kdo jokal, kopal bridke grove
kdo rušil, brisal, bratske je mostove

umor

curi in kaplja-
ječi in se trese
obokan portal je
cilj moje jeze

v meni divja sulica meč
vihar prenaglo
izustil je več
kar je moje oko našlo

sit in izbruhan
majem se tja
in iščem potuho
kjer ne pihlja

ubiti in reči
to ste vi vsi
pustiti se kači
da me v gobcu drži

portal je visok
in z njim moj kostim
sveti se kot
da ne bi ubil

prelom0631

ispod sanj
oko prešlo je v novi dan

iznad postelje
zdrob,
bel zdrob
ki moje telo ga melje

pogrešil sem tujca
njeno črno meso
žile
lepo obeleženo telo

in sem padel
brez nje v nov dan vsekal

vipotnik

to je tako, punca
ko začneš jutro z vipotnikom
nadaljuješ v prostem majskem slogu
primerjaš majsko revolucijo
z renesančnimi minuskulami
tema.te prebudi

pljuneš-
telesni izločki te zbistrijo
in rodijo
ropot strateškega obvladovanja,
končne groze, kaosa mirovanja

sediš. sicer mirno
v tebi divja marx s kladivom
stalin s srpom ker
vsaka revolucija je
vsak dan in sploh
obrodi gnile in prenikave plodove
dokler ne zaseješ nove
se vsak dan vstaneš z marxom in kennedyem
v glavi in vipotnikova
+romeo+julia+
in se treseš, jokava, sicer mirno

ubi

ARCHECID

Iz dneva v dan
v meni
raste to.
na ramenih železne plošče
na hrbtu zlomljen ključ
na mreni očesa nož
temne sile si prebudil v meni
delaj se kot da me ne vidiš
dve strani
brez roba
ti vržem v obraz.

rebra1



ko pomislim na stare socijalistične bloke

na njih žlebove

zarjavele ograje

me prime srat



ideal je mrtev

izem?



ostal je le fašizem

denar, točka nadzora

new world order si omišlja novo generacijo

ha ha

in rusije ni



francija hrusta po izrečeni svobodi

bodi!!!



bodi pridna žival,

če lajaš dobiš po kepi

ko ugrizneš
te kastrirajo



luknja tu luknja tam

se gosti človek

se gosti žival



drevo, padli borec materijalizma

kurac



kurac mate v glavi

kar nesite si ga

v gozdove pojdite in si glavo ubijte

egoist



grenak okus klistirja, egoist
zatlači si v gobec
vse masti in žavbe ki te obkrožajo

egoist

sram me je iti sam s tabo na pijačo,
štet mehurčke in pene
in misli
kaj bi delal s tabo, neža
ker

si tak egoist
zakrknjen prestar
za tvoje oči
prestar za svoje srce, egoist

ona, ki čisti
kislo gleda
in zaradi tebe

egoist
grenak okus klistirja