to je že moj tretji bik
keremu sem dovolil
da se mu odmaknem.
izpuhtel je mimo kot puščava
povodec, obešen na ramena
pušča težke sarkazme naokoli
topla plesen prekrije zimo in sneg.
kar še leti nadme, večje, obsežno
tisto grozno, ki se nabira v kisu in v večerih okoli kuhinje, tista
brozga slasti, ki ne ve kam, kod
položiti svoje temelje,
v prahu scincane goljufive sodbe, je kolm,
sveča, mir.
popoldanske elektrike se umaknejo večernemu stroju.
glasovi pesnikov hrumijo za vrati,
za vrati besede, prolog
k umestitvi slovesa, do nove sive
do nove črne, do nove besede, do novih vrat;
tisti, ki stoji, pade.
bik opleta v tisočerih kapsulah v kapljah mokrega večera.
Z zidov iz čela lije podoba in vonj sile, zanalašč in zastonj.
