yogurt

nekje v kremi
na polici
za cukrom
je ona -liže- yogurt

kje so male
bele miške
ušle
po
ušesih

ko je treba odriniti zid

lopovi in podobni

Lopovi se skrivajo od včeraj,
luči se svetijo kot še nikoli, po mestnih upadnicah lepijo plakate, študenti so plačani da kričijo njihova imena po ulicah, vsi so plačani da oprezajo, miši grizejo, zastonjski časopis v kanalu riše slike zidom,
svoboda je blizu, cvetje je obešeno na ožgane zvonike cerkev, pripravlja se festival, stvar gre tako daleč, da se mestni načelnik opraviči brezdomcem za pizdarije, ki jih je počel pozimi, otroci skačejo, in
lopovi, ravzpiti lopovi, njihove iskre bolgarske oči, gledajo iz vogalov, iz grmovja bele in črne barve, gledajo, oprezajo- ne hodite sami domov, oprezajo- še bolj, babice nalagajo penzije v sklade, skladna je omladina, skladno se pogovarja o novi novosti, lopovih iskrečih, tihih, skrivnih, snujejo upore proti ljudskim sindikatom, telefonija se draža, ljubljanica redči, oble pomaranče španske izginjajo iz polic v stilu ravnega poletja, in hej, še policiji je toplo ob tej misli

balada pijancu

kje je ta pijanec, brezbožnež, ta lenuh
slabo se drži in kruli naokoli
kamor ga zapelje njegov lačni vamp
se ga boje
kot se kurac boji muh;

vendar štorija njegova je prej kot to- resnična
kamor ga je zapeljal njegov svet
kje so lomila čeri, takrat še mlada, uporna rebra
pljunek v zid povedal bi marsikaj, če bi znal
njegovi podplati, zdaj nevredni pogleda
so bili tam,
kjer človek pošten še lastni presoji ne bi stopil nasproti
kjer bi se mlade devične s studom obrnile proč
in oslepele
kjer na kamenju raste sonce in z njim roža, tam je bil
in še pride nazaj

ampak- kje je zdaj
kje ležijo mu trudna bedra
komu zaudarja njegova misel nema
komu govori, z glasom, gromkim kot čebele

kje njegov trpek, trden kot vihar, nasmeh
ubija dušice mlade, spolzke
in črne oči mladih dečkov
dišečih še po njih materah, se boje
kdo ta zloben stric, kreten, tu manifestira

da se obračajo oči vanj in nazaj, od studa
govoreč, nesmiselne usmiljene besede

hej, vam povem jaz?
ta človek je ubil samega sebe! sam sebe je ubil, ja!
večino vas, ki sebi pride šelej ob smrti
večina vas ki pred sabo bežite- ti, in ti, ja!
poslušajte se dobro!!!
če je napravil svetu krivo, je to vaša beseda;

ta človek se postavil je po robu sebi in vsemu kar ga prepleta
in ne kot don smrdot in hanibal drekliki propal:
on zmagal je, in to pošteno je resnico znal
za kratek čas sicer- in glejte rano, ki mu je bila dana
vi pa ne upate ven, ker mislite da grmi!
ej psi, psi, le njemu ste lahko zadrega

a on nima več oči za vas, le muhe in stenice ste mu
on vidi v vas demone, take
s katerimi je pil in bil vojne krvave...
njegov pogled ne ustavi se v človeku, srcu
on ve kakšne globine tu leže, pogled njegov gre kar naprej
v obzorja svoje stare slave in še dalj!...

kdor ma jajca, kaj ob nogi, le naj upa z njim po poti tej-
sicer ste vsi vbogi, ker imate, in še ne veste
ni za njih, za meje svoje! govorim;
in vsi obračate se proč, neuki
najslabši je med vami, razsvetljenec
in ne morem, moram, govoriti dalje
nikomur v bran, le resnici pesek iz oči izpiram
in vi ozirate zdaj vame, kot da jaz sem ta-
kreteni brez sanj!
le enkrat sem njegov pogled odpiral
zdaj moram, govorim, vi pa pozabili ste že nanj!!!

ne glejte me, zbrano ljudstvo in trpka brača, glejte raje vase!!!

(in kje ta gnil, pešak ubog, si je odpočil?)

nikjer!!!

tu je bil, lejte ga!, namesto vas živel,
iz pekla je prišel in vanj se vrača!